Biti dovolj dober … in jeza, ki tiho sedi ob dvomu

Si to že kdaj občutil_a? Tisto tiho, zadržano jezo, ki neopazno sedi ob dvomu vase?

Redko se zares ustavimo pri njej, a vendar je tam. Prisotna, ko si želimo dati vse od sebe. Ko se trudimo biti »dovolj dobri«, ko hočemo pomagati, držati prostor, podpreti. Jeza, ker ni dovolj. Jeza, ker si želimo več. Jeza, ker ne zmoremo. Ali ker drugi ne zmorejo z nami.

To ni tista burna jeza, ki kriči. To je tiha, notranja napetost, ki prehaja v frustracijo. V občutek neustreznosti. V neviden pritisk. Pogosto jo preglasijo zunanji odzivi; zahvale klientov, premiki, uspehi.

A globoko v sebi včasih ostaja občutek: Ali sem res naredil_a dovolj? Sem bil_a res dovolj dober_a?

Naše nezavedne sence, naši notranji saboterji, so ves čas z nami. Če jih ne ozavestimo in se ne naučimo delati z njimi, lahko tiho prevzamejo krmilo. Vplivajo na naše misli, čustva, vedenja. Oblečejo se v odgovornost, pretirano empatijo, izčrpanost. In oblikujejo našo presojo – o sebi, o drugih, o svetu.

In ko (če) se ustavimo – in pogledamo vase – lahko vidimo globje.

Tokrat se je to odprlo v supervizijskem prostoru. V prostoru, kjer se kot coachi in mentorji ne ukvarjamo s svojimi klienti, temveč – s sabo.

In tam je padlo vprašanje:

Kaj pa ti narediš zase? Samo zase – ne za svoje kliente.

Vprašanje, ki pretrese. Ki ne išče hitrega odgovora. Ki nas povabi, da se ustavimo in preverimo:

• Kje sem jaz v tem procesu?
• Kje izgubljam stik s seboj, ko poskušam ohranjati stik s klientom?
• Kje prestopam svoje meje, da bi bil_a »dovolj«?

V svetu kompleksnosti, v iskanju najboljših poti za podporo drugim, pogosto pozabimo nase. Premikamo meje svojih zmožnosti, včasih tudi zdravja. Želimo ustreči, doseči, premakniti. Želimo biti vse, da bi dokazali, da smo vredni.

A resnica je preprosta:

Nismo čarovniki. Čeprav nas včasih kdo tako vidi.

Ko klient ni pripravljen je to popolnoma v redu.

V coachingu in tudi mentorstvu ni naša naloga, da spremenimo človeka. Naša naloga je, da držimo prostor za tisto, kar je, in vabimo v tisto, kar lahko postane. A resnična rast se zgodi šele, ko je klient nanjo pripravljen. Ne moremo biti pripravljeni namesto njega.

Lahko poslušamo, zaznavamo, vabimo, ponujamo uvid. Toda če klient tega ne more (zmore) ali ne želi sprejeti je tudi to v redu. Pomembno je, da to znamo prepoznati. In sprejeti.

Zato je contracting eden ključnih temeljev coaching odnosa. In ne, ni le začetni formalni dogovor. Dogovor varuje oboje – klienta in coacha

Contracting je živ dialog, ki se odvija skozi celoten proces sodelovanja. Je prostor, kjer ohranjamo jasnost, transparentnost in varnost – zase in za klienta.

Gre za to, da si upamo reči: »To je tisto, kar ponujam. In to je tisto, kar pričakujem.«

Ta drugi del – kar pričakujemo mi – je pogosto prezrt. A ravno on je tisti, ki nas varuje pred tem, da bi postali žrtev lastne predanosti. Če tega ne ubesedimo, se lahko hitro znajdemo v dinamiki, kjer odnos drvi naprej brez kontrole.

Takrat je, kot da bi vozili avto s 240 km/h in čakali, da bo nekdo drug pritisnil na zavoro. A mi imamo nogo na pedalu. Mi smo tisti, ki lahko upočasnimo, se ustavimo, znova osmislimo prostor sodelovanja.

Zakaj tega ne naredimo?

Ker nas pogosto ustavi strah:

Kaj če postavim mejo? Kaj če rečem ne? Kaj če klient odide?

A če meje ne postavimo mi, jih lahko postavi naše telo – z izčrpanostjo, izgorelostjo, izgubo notranjega stika.

Prisotnost je srce coachinga. Pa ne samo za proces, za klienta ampak predvsem za coacha samega.

Prisotnost je temelj vsega. Ne kot tehnika, temveč kot notranje stanje.

Ko smo zares prisotni, vodimo iz povezanosti, ne iz potrebe po potrditvi. Vprašanja prihajajo naravno. Zaupamo.Vzpostavi se prostor, ki ni več samo miselni ali čustveni temveč energetski. Prostor, kjer se srečamo.

Prisotnost ni le za kliente. Je tudi za nas, nas coache in mentorje.

Je prostor, kjer se vračamo k sebi. Kjer si dovolimo biti nežni s seboj. Kjer ne iščemo popolnosti, temveč stik. In prav v tem stiku se rodi najmočnejši uvid.

Supervizija za coache in mentorje  je prostor, kjer se zgodi stik z resnico

Supervizija ni razkošje, temveč nujnost.

Je prostor, kjer si dovolimo izgovoriti tisto, kar običajno preslišimo. Kjer se srečamo s sabo – iskreno, sočutno, brez sodbe.

Supervizija nas spomni, da smo najprej ljudje.

Da si ne moremo deliti, česar ne živimo.

Da tudi mi potrebujemo prostor, kjer nas kdo drži, vidi, posluša.

To je prostor, kjer si dovolimo vprašati:

• Kaj je moje in kaj ni?
• Kje izgubljam moč in kje jo lahko ponovno zavzamem?
• Kako lahko ostanem v stiku s seboj – tudi, ko je klient v krizi?

Ne potrebujemo držati. Potrebujemo zaupati.

Klienti bodo namreč vzeli točno toliko, kolikor so pripravljeni vzeti – in nič več.

Zato največja moč coacha ni v tem, da drži, temveč v tem, da izpusti.

Da zaupa. Da dovoli, da se stvari razpletejo - kot se morajo.

Kaj pa ti narediš zase? Samo zase in ne za svoje kliente?

Če te zanima coaching in mentoring supervizija, se mi oglasi. Septembra bomo razpisali novo skupino. 

JASNA KNEZ,  MCC, EIA MASTER, ITCA in ESIA

Coach & team coach & mentor & supervisor  & coach trainer & assesor