Ste bili že kdaj prepričani, da je jasno dogovorjeno, kdo bo kaj naredil – pa se je kasneje izkazalo, da je „vse ostalo v zraku“?
– Vi ste mislili, da bo nalogo prevzel sodelavec.
– On je razumel, da ste mu zgolj pomagali razmisliti o možnostih.
– Vi ste pričakovali izvedbo.
– On pa nadaljnji dogovor.
Oba sta imela pričakovanja – a jih nihče ni preveril. Zveni znano? 🤔
To so vsakodnevne situacije, v katerih ni šlo za slabo voljo ali nesposobnost, temveč za neusklajeno razumevanje.
Ko gre za razdelitev odgovornosti, se pogosto zatakne ravno pri tem: ni bilo jasno povedano, kaj točno pričakujemo drug od drugega.
V teoriji vsi vemo, kako pomembna je jasna komunikacija. A v praksi se zanašamo na navade, na predvidevanja, na „mehke“ izraze, kot so:
– „Sva bolj ali manj dogovorjena.“
– „To bomo še nekako uskladili.“
– „Verjetno boš ti prevzel.“
Ti stavki se morda zdijo razumski, celo vljudni – a puščajo preveč prostora za razlago po svoje. In v tem prostoru pogosto nastane zmeda.
Včasih je najbolj jasno, če preprosto rečemo:
»Torej: ti pripraviš povzetek do petka, jaz pripravim predlog ukrepov, pa jih skupaj pregledava na petkovem sestanku ob 10h. Če sva se pravilno razumela, kar potrdiva v urniku.«
V coachingu vodenja to ni le tehnika. To je naravnanost.
Gre za ustvarjanje skupne slike, kjer:
– ne predpostavljamo – ampak preverjamo
– ne sklepamo – ampak poslušamo
– ne prelagamo odgovornosti – ampak jo zavestno razporejamo
Ključno vprašanje ni le kaj, temveč kako govorimo.
In predvsem: Ali smo si res razumljeni? 📡
Ko vodenje temelji na jasnih, preverjenih dogovorih:
– raste zaupanje
– zmanjša se potreba po nadzoru
– lažje ohranjamo zavzetost
– in hitreje rešujemo ovire
To je coaching pristop k sodelovanju. To so človeške veščine, ki vodijo do konkretnih rezultatov – pa tudi do več varnosti in spoštovanja v odnosih.
Kaj pa vi? Kako vi v vašem okolju skrbite za jasnost, zaupanje in skupno razumevanje?